ODNOSI IN BLIŽINA · PSIHOANALITIČNI POGLED
Strah pred zapustitvijo in bližino: ko si drugega želimo in se ga hkrati bojimo
Prav zato, ker nam drugi človek veliko pomeni, dobi tudi možnost, da nas prizadene.
8 min branjaAvtor: mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt ·V tem članku
Bližina nas lahko pomiri in hkrati naredi ranljive. Ko nam drugi človek veliko pomeni, se lahko pojavi strah, da ga bomo izgubili – ali potreba po umiku prav tedaj, ko odnos postane resnično pomemben.
Nekateri ljudje se na to nevarnost odzovejo z močnim strahom pred zapustitvijo. Potrebujejo veliko zagotovil, opazujejo majhne spremembe v vedenju partnerja in težko prenašajo oddaljenost. Pri drugih se zdi skoraj obratno: odnos jim je prijeten, dokler ni preblizu; ko postane pomemben, začnejo čutiti pritisk, dvomiti o svojih čustvih ali se umikati. Pogosto pa obe strani živita v istem človeku: ne odidi – in ne pridi preblizu.
Interaktivni pregled
Kako se ta notranji konflikt lahko pokaže?
Strah pred izgubo in strah pred bližino se lahko kažeta zelo različno, vendar imata pogosto skupno jedro: odnos je pomemben in prav zato nevaren. Spodnje štiri oblike niso tipologija ljudi, ampak različni načini, kako se lahko ista ranljivost pokaže v vsakdanjem odnosu.
Ko se drugi oddalji
Poznejši odgovor na sporočilo, bolj tih glas ali želja partnerja po večeru zase lahko sprožijo veliko več kot trenutno situacijo. Človek zelo hitro začuti, da nekaj ni v redu. Intenzivnost ni nujno sorazmerna dogodku, ker sedanji trenutek aktivira tudi širše pričakovanje o tem, kaj pomeni oddaljitev in kaj se bo zgodilo, če drugega ne moremo takoj začutiti kot prisotnega.
Ko se drugi približa
Bližina lahko postane neprijetna ravno takrat, ko postane resnična. Pojavi se občutek izgube prostora, dvomi o odnosu ali močna potreba po umiku. Če odnos prekinem prvi, možnost, da bi bil zapuščen, postane nekaj, kar vsaj navidezno nadzorujem. Umik zato ni vedno odsotnost želje po odnosu; lahko je zaščita pred ranljivostjo, ki jo bližina prinaša.
V izbiri nedostopnih ljudi
Čustveno nedostopen človek je lahko boleč, vendar ima tudi nenavadno prednost: resnična bližina nikoli ne postane povsem mogoča. Tako lahko človek hrepeni po intimnosti, ne da bi moral do konca tvegati tisto intimnost, ki jo želi. Hrepenenje ostaja močno, dejanska odvisnost od dosegljivega drugega pa omejena.
V potrebi po zagotovilih
»Ali me še ljubiš?« lahko za trenutek pomiri. Toda če je notranji občutek odnosa nestabilen, mora zagotovilo kmalu priti ponovno. Problem zato ni nujno, da partner ni povedal dovoljkrat, da nas ima rad; težava je lahko v tem, da je ta občutek težko ohraniti v njegovi odsotnosti ali ob najmanjšem znaku razočaranja.
Odvisnost in ranljivost
Potrebovati drugega pomeni tvegati
Vsak pomemben odnos vključuje neko stopnjo odvisnosti. Beseda ima v vsakdanjem jeziku pogosto negativen pomen, kot da je ideal popolna samozadostnost, vendar intimnost brez odvisnosti v resnici ni mogoča. Če mi nekdo nič ne pomeni, me tudi težko zares zapusti. Če mi veliko pomeni, mora obstajati tudi možnost, da me razočara ali da ga izgubim.
Težava zato ni potreba po drugem, ampak pomen, ki ga ta potreba dobi. Če odvisnost pomeni šibkost, ponižanje ali nevarnost, se bo človek skušal pred njo zaščititi. Nekdo bo drugega držal čim bližje, da bi zmanjšal možnost izgube, drugi pa dovolj daleč, da njegova izguba ne bi mogla preveč boleti.
Notranja varnost
Ko je odsotnost skoraj isto kot izguba
Majhen otrok še ne more ohranjati notranjega občutka odnosa tako kot odrasel. Ko pomembne osebe ni, je njegova sposobnost čutiti, da odnos še vedno obstaja, odvisna od postopnega razvoja in dovolj zanesljivih izkušenj vračanja. Tudi pri odraslem ostaja različno razvita sposobnost ohraniti drugega v sebi, kadar ga trenutno ni ali kadar je odnos za nekaj časa manj neposredno čuten.
Winnicott je pisal o sposobnosti biti sam kot o razvojnem dosežku, ki paradoksno nastane skozi dovolj varno izkušnjo odnosa. Človek se lahko počuti sam, ne da bi moral biti zapuščen. To je precej drugače od samozadostnosti: varen notranji odnos omogoči, da začasna odsotnost drugega ni vedno doživeta kot izguba njegove ljubezni ali celo njegovega obstoja.
Približevanje in umikanje
Strah pred zapustitvijo in strah pred bližino kot dve strani istega problema
Na prvi pogled govorita nasprotno. Prvi pravi: »Ostani čim bližje.« Drugi: »Ne pridi preblizu.« Toda oba lahko služita uravnavanju nevarnosti odvisnosti. Če drugega držim zelo blizu, zmanjšujem možnost izgube; če ga držim dovolj daleč, zmanjšujem možnost, da bi njegova izguba preveč bolela.
Pri nekaterih ljudeh se oba položaja neprestano izmenjujeta. Ko je drugi daleč, ga močno želijo. Ko pride bliže, začnejo dvomiti, opažati njegove napake ali čutiti, da izgubljajo prostor. To ne pomeni, da čustva niso resnična, ampak da je sama bližina lahko sprožilec starega konflikta med željo po odnosu in strahom pred tem, kaj odnos zahteva.
Znano v odnosu
Zakaj nas lahko privlačijo čustveno nedostopni ljudje
Človek lahko znova in znova izbere osebo, ki je že zasedena, neodločna ali pripravljena na bližino samo do določene meje, in se vpraša: »Zakaj to počnem sam sebi?« Psihoanalitični odgovor ni, da človek želi trpeti. Bolj uporabno je vprašanje: Kaj je v takem odnosu znanega?
Morda je bližina vedno pomenila čakanje. Morda je bilo treba ljubezen zaslužiti. Morda je odsotna oseba prav zaradi odsotnosti lahko ostala idealna, saj se nikoli ni bilo treba soočiti z vsakodnevnimi omejitvami resničnega odnosa. Znan odnos ima psihično težo tudi takrat, kadar je boleč, in prav zato nova, bolj dosegljiva bližina ni vedno takoj pomirjujoča.
Ambivalentnost
Ljubezen vključuje tudi jezo
Pomemben človek nas ne samo pomirja. Tudi razočara nas, omejuje in ima potrebe, ki niso enake našim. Zato resnična bližina vključuje ambivalentnost. Melanie Klein je veliko pozornosti namenila sposobnosti doživljati isto osebo kot nekoga, ki ga lahko ljubimo in smo nanj tudi jezni. Če je to zelo težko, se odnos hitreje organizira v skrajnostih.
Partner je čudovit ali grozen. Odnos je popoln ali nima smisla. Ljubi me ali me zapušča. Večja notranja varnost ne pomeni, da razočaranje ne boli, ampak da razočaranje ne izbriše celotnega odnosa in da je mogoče ohraniti občutek drugega tudi takrat, ko trenutno ne daje tistega, kar potrebujemo.
Vzorec, ki se ohranja
Krog približevanja in umikanja
- Želja po bližini
- Odnos postane pomemben
- Poveča se ranljivost in občutek odvisnosti
- Tesnoba
- Oklepanje ali umik
- Partner se odzove
- Potrditev: »bližina ni varna«
V terapevtskem odnosu
Kako se isti konflikt pojavi v psihoterapiji
Terapevtski odnos je posebej primeren prostor za raziskovanje teh tem, ker vključuje rednost, bližino in tudi neizogibne ločitve. Terapevt gre na dopust, srečanje se konča, pacient nekaj potrebuje in ne dobi takojšnjega odgovora. Za nekoga so to običajni deli odnosa, za drugega pa se lahko ob njih pojavi zelo močna izkušnja zapuščenosti.
Na drugi strani se lahko človek začne umikati iz terapije prav takrat, ko terapevt postane pomemben. Začne dvomiti, ali terapijo sploh potrebuje, postane bolj kritičen ali se čustveno oddalji. Takšni trenutki niso motnje terapije; pogosto so eden najpomembnejših delov procesa, saj se notranji konflikt pokaže neposredno v odnosu, kjer ga je mogoče skupaj opazovati in misliti.
Način zdravljenja
Kako lahko pomaga psihoanalitična psihoterapija?
Cilj terapije ni postati človek, ki nikogar ne potrebuje. Prav nasprotno: večja psihična svoboda vključuje sposobnost nekoga potrebovati, ne da bi zaradi tega izgubili občutek sebe. V terapiji se lahko postopoma pokaže, kako človek doživlja odsotnost, razočaranje in odvisnost ter katere stare nevarnosti se aktivirajo, ko odnos postane pomemben.
Ko se ti občutki pojavijo tudi v terapevtskem odnosu, jih je mogoče skupaj misliti, namesto da bi jih bilo treba takoj odigrati z oklepanjem, preverjanjem ali umikom. Sprememba se pokaže, ko je mogoče ohraniti odnos tudi skozi razliko, konflikt in začasno oddaljenost ter ko bližina ne zahteva več popolne odpovedi sebi ali popolnega nadzora nad drugim.
Na kratko
Pogosta vprašanja
Zakaj me poznejši odgovor na sporočilo tako močno vznemiri?
Sedanji dogodek lahko aktivira širše pričakovanje o zapustitvi ali izgubi odnosa. Intenzivnost občutka zato ni vedno samo odziv na nekaj minut ali ur čakanja, ampak tudi na pomen, ki ga odsotnost dobi v notranjem svetu.
Zakaj se umaknem prav takrat, ko mi je nekdo res všeč?
Ker pomembnost odnosa poveča tudi ranljivost. Umik lahko zmanjša občutek odvisnosti in daje več nadzora nad možnostjo izgube. To ne pomeni nujno, da si odnosa ne želite; lahko pomeni, da je bližina postala psihično nevarnejša.
Ali je odvisnost v odnosu vedno nezdrava?
Ne. Vsak pomemben odnos vključuje neko stopnjo odvisnosti in medsebojne potrebe. Problem ni sama potreba po drugem, ampak kadar je odnos mogoče vzdrževati samo z izgubo sebe, stalnim nadzorom ali prepričanjem, da brez drugega ne moremo obstajati.
Ali se lahko strah pred zapustitvijo spremeni v psihoterapiji?
Lahko. V rednem terapevtskem odnosu se lahko načini doživljanja odsotnosti, odvisnosti in razočaranja postopoma pokažejo ter dobijo drugačen pomen. Cilj ni odstraniti ranljivosti, ampak razviti večjo sposobnost ohraniti občutek odnosa tudi takrat, ko drugi ni povsem na voljo.
Strokovno ozadje in viri
Besedilo izhaja iz psihoanalitičnega razumevanja notranjega sveta, odnosov in razvoja selfa. Za bralce, ki želijo tudi teoretično ozadje, so tukaj izbrani viri.
- W. R. D. Fairbairn: Psychoanalytic Studies of the Personality – predstavitev avtorja
- Melanie Klein: Envy and Gratitude – Melanie Klein Trust
- Melanie Klein Trust: Depressive position – reading list
- Melanie Klein Trust: Projective identification – reading list
- D. W. Winnicott: The Maturational Processes and the Facilitating Environment